S poganjanjem pedal smo pričeli 11. julija ob polnoči v Lendavi. Nočna vožnja pred spremljevalnim kombijem, ki nam je osvetljeval cesto in mimo vozeča vozila opozarjal na tri nočne kolesarje, je potekala po ravni cesti proti Ljutomeru. Iz središÄa Prlekije nas je pot vodila proti najstarejšemu slovenskemu mestu – Ptuju, od tam pa čez Ptujsko goro proti Poljčanam, kjer nas je spremljevalno vozilo lahko prvič zapustilo za nekoliko časa saj so jutranji sončni žarki že preganjali trdo temo in meglico, ki nas je spremljala ta del poti.

Kolesarjenje proti Celju je potekalo v prijetnem ozračju in opazovanju prebujanja narave in tudi ljudi, katerih je bilo z njihovimi vozili vse več na cestah. Vzpon na Trojane je bil prvi, ki je po nekaj manjših, že opravljenih vzponih in že nekaj urnem kolesarjenju, opozoril na razgiban in pester teren Slovenije. Namesto z tradicionalnimi trojanskimi krofi smo se na tem cestnem prelazu, ki so ga uporabljali že Rimljani, okrepčali s sendviči in energijskimi napitki. Dobra novica na Trojanah je bila predvsem ta, da smo po 9-tih urah od kar smo krenili iz Lendave že opravili s prvo polovico poti, slaba novica pa ta, da je pred nami še druga polovica poti.   

Krajša pavza na Trojanskem klancu

Zaradi proti vetra spust po trojanskem klancu in nadaljevanje proti Ljubljani ni bil tako prijetno in enostavno kot smo pričakovali, poleg tega so se občasno tudi že kazali znaki zaspanosti zaradi neprespane noči. Monotono vožnjo je pred Ljubljano prekinilo dejstvo, da smo se znašli na štiripasovnici, ki je bila namenjena izključno motoriziranim vozilom. Po nekajkratnih zvočnih opozorilih nerazumevajočih voznikov, ki so nas prehitevali smo se bili prisiljeni umakniti iz te ceste in poiskati kolesarsko pot v slovensko prestolnico. Z našim spremstvom, ki je brez težav prišlo v Ljubljano smo se dobili pri Bežigrajskem stadionu, kamor se po nekaj letni odsotnosti spet vrača prvoligaški nogomet in že težko pričakovani – večni derbiji med Mariborom in Olimpijo.

Po navodilih Jerneje, ki je v času študija dodobra spoznala Ljubljano, smo pot iz nje našli brez večjih težav in z novim zagonom vihrali proti Vrhniki in Logatcu, kjer smo brez večjih težav opravili z dolgim, a ne preveč strmim vzponom. Precej bolj utrujajoči vzponi so sledili v nadaljevanju poti proti Postojni, Razdrtem, Senožečam in vse do Kozine, ko je svoje »zobe« pokazal naš razgiban kraški svet.  Vzponom so namreč sledili spusti in tem spet novi vzponi. Svoje so dodali tudi vse bolj temni oblaki, ki so nas za nekaj minut prisilili k počitku pod streho avtobusne postaje.

 Spust iz Kozine

Pogled na morje iz ÄŒrnega Kala je že pomenil, da nam je uspelo, saj nas je do tako težko pričakovanega Kopra ločil le še spust in par kilometrov bolj kot ne ravninske ceste. Sončni žarki so pregnali temne oblake in na plano privabilo glasne škržate, katerih petje nas je spremljalo zadnji del poti, vse do Kopra in našega končnega cilja kamor smo po 328 km prispeli ob 18. uri.

Zmagoslavni dvig koles v Kopru 

Od 18-tih ur na poti od Lendave do Kopra smo na kolesu preživeli skupno 15 ur. Veliko zahvalo si zaslužijo Jernej, Jerneja in Zala, ki so nas spremljali na poti v kombiju in nas vzpodbujali, zalagali s pijačo in hrano (v glavnem energijske čokoladice). Hvala tudi vsem drugim, ki so kakorkoli pomagali in sodelovali pri tem projektu – skupaj nam je uspelo.

Matevž, Tadej in Dejan