|
Navdahnjena z uspehi lenarških kolesarjev in kolesarske dirke po Franciji se skupaj s prijateljem Robijem DajÄmanom odpraviva tudi sama kolesarskemu podvigu naproti. Po notah našega znanega glasbenika, Vlada Kreslina, sva se odloÄila v enem dnevu prekolesariti pot iz GoriÄkega v Piran.
Sobota, 17. Julija 2010 je bila ravno pravšnja za kolesarjenje saj se je živo srebro na termometrih povzpelo vse do 36°C. S kolesarjenjem sva izpred OŠ Svetega Jurija v Rogašovcih priÄela toÄno ob polnoÄi ter se skupaj s spremljevalnim vozilom odpravila iz te Äudovite griÄevnate pokrajine proti slovenski obali. Temno noÄ sta nama osvetljevala in naju tudi pazila pred drugimi vozili Andrej Fekonja in Tadej Bezjak, slednji je podobno preizkušnjo, vendar na kolesu med Lendavo in Koprom prestal že prejšnje leto.
Za zeÄetek poti sva izbrala prakirišÄe pred OŠ Sveti Jurija v obÄini Rogašovci na GoriÄkem
ZaÄetek poti ni bil najbolj obetaven saj sem po približno treh kilometrih izgubil števec, ki je ostal nekje na GoriÄkem. Kljub temu je pot proti Lenartu, kjer nas priÄakata še dva dobra prijatelja Jernej Damiš in Grega Polanec, ki nam vlijeta dodatne motivacije in moÄi, minila zelo hitro.
NoÄni postanek s priajtelji v središÄu Lenarta
Iz osrÄja domaÄih Slovenskih goric se je noÄna vožnja nadaljevala proti Ptuju, Äez Ptujsko goro, PoljÄane in proti Celju, kjer so noÄ Å¾e preganjali prvi sonÄni žarki, ki so tekom dneva še kako pokazali svoje zobe. Tik pred Žalcem še nekaj smole z Robijevim kolesom saj mo je na prednjem kolesu poÄila »špica«, tako da je preostanek poti njegovo prednje kolo teklo precej po svoje.
Ura je kazala nekaj minut Äez osmo, ko sva prikolesarila na Trojane, skorajda toÄno na pol poti iz GoriÄkega v Pirana. Po približno uri lagodne pavze so najina telesa že zaÄela kazati prve znake neodobravanja nad najinim poÄetjem, kljub vsemu je nadaljevanje poti naši prestolnici, Ljubljani, minila v visokem tempu, k Äemur je še najveÄ pripomogla ugodna trasa, saj sva se ves Äas rahlo spušÄalo.
Trojane so predstavljale šele polovico poti (Robi, Tadej in Andrej)
Ljubljana naju kljub dopoldanski uri priÄaka vsa razbeljena, od samega betona in asfalta, seveda ni drugega priÄakovati. Par kilometrov po cesti rezervirani za motorna je stalo sicer nekaj hupanj ogorÄenih voznikov, nama pa prineslo ob pomoÄi LjubljanÄanov, da sva mesto proti priÄakovanjem kar hitro zapustila in se usmerila proti Vrhniki. Pred mestom, kjer se je rodil naš najbolj cenjen pisatelj, Ivan Cankar, je v senci ob cesti prijala krajša pavza, med katero nas s kavo, sokom in Äokolado preseneti gospa, ki je živela v bližnji hiši. Dokaz, da znamo biti Slovenci precej prijazni in dobrosrÄni. Ob tem se kot na dlani porodi že izrabljena fraza oz. misel, da ni potrebno veliko, da nekoga razveseliš, velikokrat je dovolj že nasmeh ali pa morda prijazna gesta.
Senca sredi dneva, kot tale pred Vrhniko, je bila Äedalje bolj nepogrešljiva
Cankarjev klanec sicer ni bil nevem kako zahteven, da pa je bil tisti vroÄi krogli tam zgoraj že mogoÄe rahlo predolg in ne najbolj potreben, pa tudi ni potrebno pretirano poudarjati. Razgibana Slovenija pa je v nadaljevanju poti še kako pokazal svojo pestrost saj se je bilo pred Postojno potrebno še enkrat malce povzpeti. Ob mislih, da je za tabo že dobrih 250 km in da jih je še okrog 80 pred tabo se je obema Äedalje bolj temnilo pred oÄmi, tako da je bilo dobrodošlih vse veÄ pavz med katerimi je najbolj prijala hladna voda s katero sta naju pridno oskrbovala Andrej in Tadej. ÄŒrni Kal je do neke mere prinašal olajšanje, kljub vsemu pa je Piran od tam še kar daleÄ, Äe bi se lahko od tam Äisto narahlo samo spustil bi še bilo, tako pa je potrebno še malo »delat«.
Kljub temu, da do cilja ni bilo veÄ daleÄ je bila psiha pred obalo že precej naÄeta
V Kopru sva oba razmišljala kako bi se slišalo iz GoriÄkega v Koper, v Izoli iz GoriÄkega v Izolo, pa tudi ni šlo, tako da ni preostalo niÄ drugega kot z zadnjimi zavrtljaji in zadnjimi atomi moÄmi v tiste zadnje tri vzpone pred Piranom, kamor sva prispela toÄno ob osmi uri zveÄer.
Obvezno poziranje s pogledom na Piran, katerega sva se zelo razveselila
Nikoli doslej se Pirana nisva tako razveselila kot tokrat, po 340 km, noÄi brez spanca in 20 potovanja, od tega na kolesih približno 14 ur, preostalo poÄitki, ki so se najbolj vrstili predvsem v drugi polovici poti, ko se je živo srebro dvignilo vse do 36°C. Tekom dneva sva zaužila vsak 3 sendviÄe po 1-2 energijski Äokoladici 2-3 energijskih gelih in 11-tih litrih raznih napitkov in vode.
Veselje v Piranu, po doseženem cilju, je bilo seveda precejšnje, veliko zasluga za izpolnjen cilj pa gre seveda najinemu spremstvu Andreju in Tadeju, ter vsem prijateljem, ki so naju oz. nas tekom poti vzpodbujali in spremljali na poti.
Kolesarila in zapisalala:
Robi DajÄman in Dejan Kramberger
|
